Predstavljaj si tipičen, živce parajoč večer v enem izmed slovenskih domov.
Ja, lahko je tudi tvoj. Pa brez slabe vesti, velja?
↓
Mlajša, od joka rdečelična Sara na vse kriplje trmari, da niti slučajno še ni čas za spanje, starejšemu Žanu, že skoraj pubertetniku, pa mama Minka nemočno vleče telefon iz rok, medtem ko on zaprepadeno zavija z očmi. Minka nekaj časa v epicentru večerne epizode še globoko diha in si prigovarja, da mora ostati hladna kot špricer, naposled pa le eksplodira kot tempirana bomba. Zarobanti s cvilečim glasom in razvajena otročad se končno odvleče v svoje udobne brloge. Poljubi ju za lahko noč, še vedno razkurjena, in medtem ko njen mož sproščeno vleče dreto na kavču, se v njej kot že tolikokrat poprej predrami občutek krivde. »Spet si se kot jesihar drla na otroka!« se pridušeno naslaja njen notranji kritik.
Vdihni in izdihni.
Morda bi se večeri Minkine družine lahko obarvali s prijetnejšimi barvami. In ne, ni treba, da vse naredi sama. Lahko ji pomagajo Pravljične pomočnice.
Lahko pomagajo tudi tebi.
»Otroci hočejo objem, naročje, prijazno besedo, dotik.
Nekoga, da se z njim smeje in pogovarja.
Nekoga, da jim prebere pravljico.«
J. Thompson
Prebiraj pravljice hčerki Hani, sinu Samu, pa nečakinji Nini in mali vnučki Vanji. Ne pozabi na svoje učence. Ko hkrati bereš Ani in Andreju, Petri in Petru, pa Žanu in Žani, Tini in Tinku, takrat lahko spreminjaš svet. Se sploh zavedaš, v koliko življenj lahko posiješ? Koliko otrok lahko pobožaš s svojim zdravilnim glasom? Koliko žalostnih src lahko pobožaš?
Beri, beri, beri in beri! Nikoli se ne naveličaj. Beri otrokom. Tudi moje pravljične meditacije.
