Živela je svetla deklica. V njenem srcu so se proti soncu obračale cvetlice, dišeče in mehke. V vsakdan je plesala s poskočnim korakom, se vrtela med mavrico in soncem, lahkotna kot puhast oblaček. V njenih očeh so bleščale zvezde.
… vse dokler ni njeno bit ovila črnina, težka teža je zasedla njena ramena. Izgubila se je v nevihtnem vrtincu, tla so se zamajala. Ničesar več se ni mogla, ni znala in niti želela oprijeti. Kot v najhujši nočni mori. Klečala je na s solzami pokritih tleh in boleče tulila v luno. Na kolenih je božala ovenele cvetlice srca in nemočno zrla v zvezde. Ledene solze so se lesketale v vetru, žalost je nepovabljena preplavila vsak atom njenega telesa.
Čez čas pa je spet začutila droben, droben sončni žarek na svojem obrazu, ki je talil leden oklep življenja. Počasi je sestavljala razpadlo srce. Košček za koščkom. Cvetlico za cvetlico. V težak korak je spet vstopil okus lahkotnosti.
Zdaj ve.
Našla bo svoje mesto na svetu.
Tam bo lepo. Tam bo toplo. Požirek toplega čaja jo le spomni na to.
↓
Kdaj pa kdaj tudi ti izgubiš tla pod nogami? Tiho, tiho se vate prikrade občutek, da nikamor povsem ne sodiš in da se nikjer ne počutiš zares doma. Veš, taka obdobja so čudovita priložnost za sejanje zaupanja. Za trening vere, da tudi nate čaka varen in topel pristan.
Skriva se v tebi.
