Manca Sever Žumer

Branje Petrinih knjigic me vedno popelje v nežnost, toplino in mir. Tudi ob branju Zvezdnih sanj je bilo tako. Vmes se je svet kar ustavil, prežemala me je toplina, nežnost in vera, da je in bo vse v redu. Vmes sem se počutila, kot bi po meni nekdo dejansko posul zlati zvezdni prah, ki me hkrati umirja in mi daje zagon za preostanek dneva. Prisrčno sestavljeni stavki se slišijo tako nežno, ko berem, kot da bi jih brala Petra. Zoranine ilustracije me popeljejo še dlje v domišljijo in v nekem trenutku si prav želim, da bi se slike premaknile. Premika pa se v meni, saj vstopam vedno globlji v kotiček v sebi, kjer me čaka tista mala punčka – mala Manca. Nekje na poti branja se tudi ta mala deklica usede na mehak oblak, sproti si z njega pobliže pogleda in odloži vse, kar ji ta trenutek ne služi več. Nato se popolnoma umiri in sčasoma tudi uleže v njegovo mehkobo. To mi je pri Petrinih knjigah najbolj všeč, ker se ne boji soočiti s težkim, ampak se tudi ne boji izpustiti. Po branju imam vedno tak občutek miru, da so vsa ta čustva del življenja, da je vse v najlepšem redu in da je življenje čarobno ter lepo.