No, pa poskusimo,” reče srce in dovolim si. Vstopim v svet slastne domišljije, prijetnih prebivalcev in nežnih povabil. Povabil naprej, v tisti otroški kotiček neskončnih možnosti, ki pravi – vse je mogoče, če srce tako hoče.
Vstopim v svet Čarobnega drevesa, kot ga je tenkočutno opisala Petra Šuštar in z najprosojnešimi akvareli in rajskimorožnatimi barvami prelila v podobe Zorana Živić. Volk, ki rad igra šah, ima profesorsko kariraste hlače (seveda, kako pa drugače), z medvedom klepeta v pisani viseči mreži. Prisluhnem pogovoru, hm, zanimivo razpredata, se mi zdi. Tudi ostale je zabavno opazovat. Novi prijatelji v varnem popotniškem balonu.
Res je lepo, kot pravi slikanica, da smo vsi tako različni, le tako je svet lahko pisan – svet iz meditacijske pripovedi čarobnega drevesa in tale, kjer tole sedaj tipkam, radostna, da sem del tako srčne ekipe.