Trgam stare dnevnike, bloke, zvezke in zvezčiče. Adijo, to ni več moja energija!
Odsvajam knjige, za katere me več ne srbijo prsti, da jih vzamem v naročje. Naj grejo!
Oddajam obleke, v katerih se več ne počutim zares jaz. Pa kaj zato, če se včasih sem, zdaj se več ne!
Podarjam skodelice, iz katerih več ne srkam kave in čaja, pa dišečega kakava z največjim užitkom.
Čistim navlako iz vsakega kota, iz vsakega predala.
Brišem aplikacije, ki jih ne uporabljam in mi niso v podporo.
Odjavljam se od e-novic, ki me ne navdihujejo.
Na socialnih omrežjih “od-sledujem” vse profile, ki me spravljajo v stres.
Praznim svoj svet vsega balasta, prežvečenih energij in vsega, kar ni zares moje.
Hočem praznino, v kateri lahko spet (za)diham.
Praznino, ki čaka na praznovanja in prazničnost vsakdana.
