… ali kako se želje uresničijo, če si ne delamo omejitev v umu.
Ideja: izdala bom knjigo!
V samozaložbi, tako bo hitreje in bolj po mojem okusu.
»Bo dovolj 500 izvodov?«
»Mah, ne! Kar 1000 naj jih bo.« Vmesne številke v mojem umu takrat niso obstajale. 🙂
Misel: Slovenija je majhna!
Zakaj pa ne bi razmišljala širše?
»Ta slikanica je napisana za ameriški trg, itak!«
Akcija!
»Začela bom kar pri naših sosedih.«
Uf, založb cela gora.
»Hm! Vprašala bom Bruna Šimleša, katera založba bi bila prava za mojo slikanico. Pa saj se poznava, bila sem na njegovem predavanju.«
Takoj mi odgovori. Predlaga zagrebško Planetopijo.
»Kul!«
V ličnem paketu jim pošljem fizični izvod slovenske slikanice, dodam angleški prevod.
Javijo se mi. Urednica je navdušena. Obljubi, da se kmalu spet slišiva. In se!
Rezultat je tukaj. Slikanico že berejo hrvaški otroci. Kako zelo preprosto!
Ko si ne delam omejitev in ne nasedam tistim tihim glasovom v glavi, ki mi pravijo:
“Kdo pa sem jaz, da bi ravno mojo knjigo želela tuja založba?” se lahko (z)godijo čarovnije.
O tem, da bodo vsak čas moje slikanice brali tudi kitajski otroci, bom napisala kdaj drugič.
Ne omejuj se. Ni omejitev! Meja je le nebo in naše misli. One ukradejo največ sanj. Upajmo si. Vse je mogoče.
