Ledeno hladen zimski dan je bil. Skrivnostne meglice so se lovile po uličicah barvitega mesta, iz dimnikov pa so uhajali beli puhasti oblaki.
Gospod Dan se je utrujen od celodnevnega dela vračal domov. Zaloputnil je vrata svoje snežno bele hiške, odložil volnen plašč, zbrcal visoke škornje z nog, jih zalučal v kot predsobe in se kot palačinka razlezel po kavču. Prekrižal je noge in si na ves glas oddahnil: »Aaahhh! Kakšen garaški dan!« Že čez hipec pa se je iz bele hiške slišalo le še bučno smrčanje. Gospod Dan je po napornem dnevu zaspal kot klada.
Medtem pa je bilo na drugi strani ulice precej bolj prešerno. Tam je v črni hiški, ki je štrlela visoko v nebo, stanovala gospa Noč. Pred ogledalom si je v medli svetlobi samovšečno urejala frizuro, do potankosti napudrala nos in na našobljene ustnice nanesla še kanček rdečila. »Danes je moja noč! Končno bom izstopila iz sence!« je pomislila, si ogrnila črn plet iz kašmirja, nataknila škorenjce z vrtoglavo visokimi petami in se neučakano zapodila po mestni aveniji.
Danes se bodo v barvitem mestu prižgale novoletne luči.
Proti mogočnemu mestnemu trgu so se kot jara kača zgrinjale gruče domačinov. Rdečelični otroci s pletenimi kapami so v veselem pričakovanju poplesavali kot prve snežinke. Dišalo je po cimetu, upanju in uresničenih željah.
Gospa Noč, roke so se ji tresle od vznesenosti, je odklenila hrastove duri mestne hiše. Zagnala se je po zlizanem stopnišču iz sivega granita in se v naglici nerodno spotaknila. »Porka cvetača!« ji je ušlo, medtem ko je lovila ravnotežje opletajoč s svojim toplim šalom. »Kakšne zoprne stopnice!« se je pridušala in togotno sopihala proti vrhu. Ko pa je s petko levega škorenjca končno prestopila prag steklene verande na strehi mestne hiše, je njena ihta v hipu popustila.
Obstala je kot uročena, zastal ji je dih. Pričakal jo je neprecenljiv razgled, ki ga je pogrešala vse leto.
Brezdomki v dolgem rjavem plašču, životarila je barvitem mestu, so se ustnice ukrivljale v nasmeh. Volnene kape s cofki so grele mestne otročičke, ki so zvedavo kukali v nebo. Sveža zaljubljenca sta se skrivaj kljunčkala v parku. Okoren korak sivolasega starca s palico je postajal lahkotnejši. Psiček, črn kot noč, je zvesto lovil ljubeče poglede svoje priletne gospodarice.
Luna je bdela nad mestom.
Gospa Noč je sklenila svoje prezeble dlani in v sleherno srce, tudi tvoje, toplo zašepetala: »Naj ti bo dobro! Bodi srečno, zdravo in mirno …«. Globoko je vdihnila, za hip zadržala dih, vzneseno pritisnila ogromen svinčen gumb in prižgala novoletne luči. Barvito mesto je zlato zažarelo. Meščani so od navdušenja zadržali dih, otroci veselo vzkliknili, gospa Noč pa si je olajšano oddahnila.
Medtem so beli puhasti oblaki okrasili nebo nad barvitim mestom. Snežinke so migljale z neba, kot drobni kristalčki so razsvetljevale noč. S snežno odejo so polagoma pokrile strehe barvitih hišk in pisane pletene kape otrok. Gospa Noč – oh, kako toplo ji je bilo pri srcu – pa je dobila krila, poletela nad radostnim mestom in še preden je gospod Dan zaspano odprl oči, se je vrnila domov v svojo črno hiško, posuto s snegom. Zaspala je in še v sanjah šepetala: “Naj ti bo dobro …“.
