Če dan primerjamo s sendvičem, so kruh njegove prve in zadnje minute. Jutro in večer. Nadev pa je tisto, kar nam prinese dan.
Še ne dolgo nazaj sem navkljub vsemu znanju, zato pravim, da sem alergična nanj in trenutno prisegam zgolj na prakso že davno naučenega, uporabljala digitalni kruh. Sem zjutraj najprej malo poskrolala in zvečer še do konca odskrolala. Malo sem skakljala po družabnih omrežjih, prebrala vso zoprno in manj zoprno pošto, da sem o njej ja lahko razmišljala še celo noč, in še eno navado sem dobila, pa tega nikoli prej nisem počela, skočila sem še na novičarske portale, samo toliko, da vidim, če je kaj novega.
Novega itak ni bilo nič. Mi je pa (s)pilo preveč energije in moj um spreminjalo v žogico za namizni tenis, tako hitro so mi namreč začele preskakovati misli.
Pa sem si rekla, da je dovolj.
Zamesila bom drugačen kruh!
Um se je blazno upiral, odvisniško kujal, govoričil, da so te spremembe nekaj najbolj brezveznega, ampak sem vztrajala. Obljubila sem si. Pa še Lordu, mojemu pokojnemu labradorčku, sem se zaobljubila. Vztrajala bom.
V jutranjo zmes sem zamesila zvoke kitajske tradicionalne medicine, pa pozdrave soncu, leden tuš in ga začinila z obrazno jogo. Pa še dober zajtrk mi pripada, brez digitalne družbe, v miru. Moj večerni kruh pa diši po daljši praksi meditacije.
Po pubertetniškem uporu mojega uma, ki saj vsi vemo in to že ptički čivkajo, noče sprememb, so se nove navade počasi in nežno sidrale vame.
In danes jih imam rada.
So moj varen brlog, v katerega se vračam. Znova in znova. Še preden sem (spet) na prepihu sveta.
Po čem pa diši tvoj kruh?