Živela je svetla deklica. V njenem srcu so se proti soncu obračale cvetlice, dišeče in mehke. V vsakdan je plesala s poskočnim korakom, se vrtela med mavrico in soncem, lahkotna kot puhast oblaček. V njenih očeh so bleščale zvezde.
… vse dokler ni njeno bit ovila črnina, težka teža je zasedla njena ramena. Izgubila se je v nevihtnem vrtincu, tla so se zamajala. Ničesar več se ni mogla, ni znala in niti želela oprijeti. Kot v najhujši nočni mori.
Njeno srce se je z največjo mero ljubezni zlomilo. Klečala je na s solzami pokritih tleh in boleče tulila v luno. Na kolenih je božala ovenele cvetlice srca in nemočno zrla v zvezde. Ledene solze so se lesketale v vetru, žalost je nepovabljena preplavila vsak atom njenega telesa.
Čez čas pa je spet začutila droben, droben sončni žarek na svojem obrazu, ki je talil leden oklep življenja. Počasi je sestavljala razpadlo srce. Košček za koščkom. Cvetlico za cvetlico. V težak korak je spet vstopil okus lahkotnosti.
Zdaj ve.
Še bo lepo.
