To nedeljo sem bila sama doma in imela ves čas tega sveta samo zase.
Nedeljo sem si izbrala za dan brez telefona, brez računalnika. Televizije itak nisva prižgala že dolgo časa.
»Aaaa, krivica, čisto vse sem si vzela, kaj mi bo še sploh ostalo v življenju!?«
»Petra, a ti to resno?? Oropana si življenja, ker imaš ugasnjen telefon!?«
Pa sem šla, uboga jaz, v akcijo.
Zlikala enormen kup oblek.
Pospravila še zadnji nepospravljen del stanovanja, »rumpl« mu praviva, kjer se je nabiralo vse sorte nekoristnih stvari.
Tri vreče smeti, adijo!
En čuden občutek, da mečem v smeti svoje življenje, me je za hip obiskal:
»Saj ničesar več nimam!«
Pa malo ponosa:
»Zdaj imam samo stvari, za katere VEM, da jim imam in točno vem, KJE so. JUHU!«
Potem sem tekla.
Meditirala na soncu na obronku gozda.
Pa brala.
In pisala.
Si naredila preslično kopel. O tej kopeli ti bom še napisala, če je morda še ne poznaš. Mene je tako navdušila, da ne morem več brez nje, pa sem si jo prvič naredila šele pred štirinajstimi dnevi.
Potem sem še malo meditirala.
Pa še malo brala.
Aja, pa vmes sem večkrat tudi jedla. Pa pila. Nič alkoholnega. 🙂
In nedelja, analogna nedelja je minila.
Mirno, učinkovito.
Spočila sem se, kvalitetno.
Privošči si jo kdaj tudi ti.
